Novinar, pisatelj, motivator, fotograf… Vse to je Sandi Horvat, ki je verjetno najbolj pozitivna oseba daleč naokoli. Kljub vsem izzivom, s katerimi se je soočil skozi življenje, še vedno sije kot sonček.

V poznih najstniških letih si izvedel, da si Rom. Kako si se spoprijel s tem in kakšna je bila pot iskanja lastne identitete? Je v družbi še vedno veliko predsodkov o Romih?

Uf. Kje naj začnem? Vedno pravim, da je bila, danes sicer blagoslov, takrat pa velika bomba, ki je padla na breme trinajstletnika. Ko sem v najstniških letih izvedel, da sem tudi Rom, nisem razmišljal o Romih, ampak o Ciganih. In to povsem upravičeno in logično, saj je edina podoba o Romih takrat predstavljala podoba družine Strojan, ki smo jo videvali po televiziji. Ljudje, ki niso bili niti malo podobni meni, so odražali domnevno mojo notranjost, mojo zgodovino, moj izvor. S podobo in predsodki, da so Romi umazani, neizobraženi, brezposelni se nikakor nisem strinjal, še manj sprijaznil. Vse to kar je takrat doletelo mene sem dojemal kot nekakšno kazen življenja in se prepuščal temi in solzam, zakaj se ravno to dogaja meni? Mar ni bilo dovolj že, da sem za sabo pustil vse svoje prijatelje, šolo, okolico, znani svet in dotedanje življenje v Kranjski Gori? Sedaj pa še to? Sam na temačni poti brez bakle v rokah, ki bi osvetljevala mojo novo pot, tristo kilometrov stran od edinega znanega sveta. Tako sem se počutil takrat. Čeprav sem že takrat mislil,  da sem se dobro začel spopadati z izzivi najstniška in iskanja lastne idenitete, se mi niti sanjalo ni, kaj vse me še čaka v prihodnjih tednih in letih. Ja. Letih. Kaj sploh je lastna identiteta? Iskreno povedano, danes pri šestintridesetih letih še vedno ne vem kakšna je moja celostna identiteta. Povsem realno povedano, saj vem, da se identiteta gradi, temelji so postavljeni, izkušnje in izzivi vsakdana pa nas le krepijo in delajo lepše, močnejše, mogočnejše, bolj pogumne in neustrašne ter željne novih spoznanj. To je danes moja identiteta. Nepopisana knjiga, nešteto praznih strani, ki kar čakajo, da vsak dan zabeležijo nove poglede, sanje in želje tega fantiča, ki je nekoč mislil, da si zasluži trpljenje, žalost, solze in bolečino. A če ne bi spoznal temne plati svoje osebnosti, ne bi znal prepoznati ljubezni, sreče, veselja in nepopisne radosti življenja, ki je bilo sprva zelo strah vzbujajoče. Kako ne bi bilo, saj če nečesa ne poznaš, se stvari, ki so ti tuje, bojiš. In tako je tudi z večinskim prebivalstvom, ko se srečajo z romsko skupnostjo. Česar ne poznajo, se bojijo. Zato se ohranjajo predsodki in stereotipi, ki so še vedno zelo, zelo živi. Ne samo pri nas, v svetu na sploh. In, če lahko s svojo pojavnostjo, delom in vnemo pomagam le enemu odpreti vrata v ta čaroben, na čase mističen svet ter zrušim kakšen zid stereotipov, sem svoje poslanstvo opravil.

Sam si po sprejetju svojega porekla, danes zelo ponosen na le to. Kaj bi svetoval mladim Romom ter vsem, ki se soočajo s »krizo identitete«?

Ja, da sem danes res lahko ponosen in vesel, da sem »mešane« krvi je moralo preteči zelo veliko solza, ogromno neprespanih noči in bojevanj z lastnimi strahovi. Ravno s tem namenom sem pred leti tudi začel z majhnimi delavnicami in predavanji v lokalnem okolju, da s tem, ko delim svojo zgodbo, ne samo, da se sam osvobodim strahu, ampak, da pokažem ostalim, da nisem popolnoma nič drugačen od ostalih, da smo res vsi enaki, kajti vsi doživljamo enaka čustva, ki jih vzbujajo drugačne izkušnje in razmere. A čustva so na koncu dneva enaka. Strah je strah. Ljubezen je ljubezen. A vse se začne pri nas samih. Vedno pravim, da moramo najprej poskrbeti zase, da napolnimo svoje baterije. Kako lahko potem nudim nekomu šestdeset odstkotkov svoje energije in podpore, če sem sam na slabih štirideset odstotkih? Ne morem. In pot raziskovanja kaj pomeni biti Rom, kdo smo sploh Romi je bila dolga in zanimiva. In še vedno traja. Še vedno z veseljem raziskujem, sprašujem in brskam po skupni zgodovini, ki nas povezuje. Vse, ne samo Rome. Zato mladim, ne samo Romom, v prvi vrsti svetujem, naj jih ne bo strah vprašati, česarkoli. Tudi sam sem nekoč bil točno tak, introvertiran in zaprt, ter pred strahom, da ne izpadem čuden ali neumen, raje nisem vprašal, če česa nisem razumel. Ampak sem ubral lažjo pot in pametoval, celo hujše, sklepal napačno in obsojal po krivem. Kriza identiete res lahko nastopi kadarkoli v življenju. Saj v bistvu, če pomislim, v vsakem obdobju, ob pomembenjši prelomnici v življenju nekako nastopi ta »kriza identitete«. To je zgolj samo trenutek v življenju, ki nas opomni, da smo zašli s poti, da se ustavimo, zadihamo in razmislimo, še prej pa prisluhnemo srcu, kaj sporoča. Eden večjih dosežkov življenja do sedaj je, da najprej prisluhnem srcu, šele nato svoj um povprašam po navigaciji. Vedno pravim: »Ko kreiraš s srcem in krmariš z umom, se ustvari čarovnija«. In res je tako!

Po končani izobrazbi, za katero večkrat poudariš, da je zelo pomembna, te je pot ponesla v svet novinarstva. Delo opravljaš na RTV Slovenija. Bi lahko rekel, da je to zate sanjska služba?

Ja, izobrazba je res pomembna. Vedno izhajam iz sebe in vedno skušam slušateljem, bralcem določene lekcije, ki sem se jih že naučil, ponazoriti le s primeri iz svojega življenja. Kot sem že omenil, nerad pametujem in govorim o stvareh, ki jih nisem videl, doživel in občutil. Izobrazba me je opremila z orodji kako raziskovati, si interpretirati določene zadeve, kako vprašati in še pomembneje kako argumentirati svoj prav ali zgolj svoj pogled na svet. Vse to in še več mi je med drugim prinesla izobrazba. O tem, kako je na mojo pot prinesla čudovite ljudi, ki me na moji poti življenja spremljajo še danes, bi verjetno lahko spisal še knjigo. Vse je povezano z izobrazbo. Od prve zaposlitve dalje. Do današnje službe in dopolnine dejavnosti. Ja, imam sanjsko službo. Pa ne zato, da bi bil bajno plačan za svoje delo, daleč od tega. Ampak zgolj zaradi dejstva, ker obožujem svoje delo, ki mi ne povzroča gub na obrazu in mrkega pogleda vsako jutro, ko se odpravim v službo. Tudi, ko vodim večerni in nočni program na radiu v Ljubljani in se iz Goričkega odpravim ob sedmih zvečer, ko se večina že spogleduje s kavčem in večernim počitkom, se jaz z nasmehom in dobro voljo odpravim v dvesto kilometrov oddaljeno prestolnico, iz katere se potem vračam v Prekmurje ob pol treh ponoči. Tako rekoč sredi noči. Obožujem svoje delo. In vse kar počnem poleg vodenja programa, od novinarskih prispevkov do vodenja in urejanja oddaj, tako na radiu kot televiziji, počnem z veseljem in včasih se mi zdi, da v zelo kratkem času določene stvari naredim zelo hitro. Kar pa ne pomeni, da niso kakovostne narejene. Ipak imamo standard na RTV Slovenija.  Je pa res, da poleg redne službe, delam še veliko drugih stvari. Ampak nisem deloholik. Delam, ko želim in kar želim. In to je smisel poslovnega življenja. Da si ustvariš pot po kateri boš z veseljem korakal, se osbnostno in poslovno gradil, bogatil in sijal. In zaenkrat mi uspeva. Ampak ničesar, res ničesar ne bi zmogel opravljati, če seveda, ne bi bilo izobrazbe in vseh ključev, ki so odprli številna vrata in tudi takšna, ki se niso dala odpreti. Potrebno je bilo odpreti veliko vrat, da sem stopil skozi vrata, ki so me pripeljala do sem, kjer sem. Kam grem? Ne vem, in to je tudi čarobno v tem svetu, da je jutrišnji dan neznan in hkrati poln možnosti in priložnosti, za vse kar želimo doseči in zgraditi.

Kako poteka tvoj povprečni delovni dan in katero področje dela ti je najbolj pri srcu?

Iii, kako luštno vprašanje. Kaj pa je to povprečni delovni dan? Moj se začne na najbolj zanimiv način – vsak dan z drugo budilko. Po jutru se dan pozna, mar ne? Vsak večer si izberem skladbo, ki me naj zjutraj prebudi iz sladkega sna (no, večinoma so sladke sanje, kdaj pa kdaj tudi polna luna poskrbi, da nič ne spim, a začuda še vedno zadosti energije za cel dan). Pri sebi sem opazil, da zelo drugače vibriram ob različnih skladbah, zato, če si le lahko, vsaj zjutraj malce usmerim um in energijo v pozitivne vibracije. Morda bo za nekoga hecno, za druge povsem normalno, da si pogosto izberem kakšno skladbo iz Disneyjevih risanih filmov, ki, kot vemo, dostikrat pojejo o srečnih ljudeh, upanju in moči, da se da, če se le hoče. In zdaj povej, a ni lušten začetek dneva, ko si že zjutraj, v postelji, namesto, da godrnjaš kaj te vse čaka tisti dan, raje zapoješ in odplešeš v kopalnico? Tako se začne moj povprečen delovni dan. Včasih doma zajtrkujem, včasi tudi ne. Ampak se trudim, da zajtrk res ne izostane. Ko se uredim, oblečem, zadnje leto, zaradi vseh razmer v državi, ko več ne veš, ali bo znova zaprtje države ali ne, se prav namerno še lepše uredim za službo. Pa čeprav bom samo tisti dan sedel v pisarni, me prav nič ne gane, če sem bolj »ugvantan«. Zakaj pa ne? Komu pa bomo čuvali tisto posebno srajco v omari? Če se že malce bolj uredimo, tudi bolj žarimo. V službi zelo rad koordiniram, organiziram delo vnaprej, da tiste stvari, ki so stalne, kot so snemalni dnevi, pridno zabeležim v koledar na mizi in v mobilni telefon. Potem pa se tisti zabavni del šele začne. Iskanje novih, zanimivih zgodb za tedenske oddaje. In vedno se pojavijo same od sebe. Ne pravim, da mi ljudje kar na pladnju servirajo zgodbe za poročati, daleč od tega, ampak se »na zalogo« ne sekiram preveč, ker zaupam, da bodo že prišle ob pravem času, in še pomembneje, tiste zgodbe, ki se tisti dan morajo zgoditi in si zaslužijo biti slišane. Zelo rad poročam o ljudeh, ki s poslušalci in gledalci delijo svojo zgodbo, svoje izkušenj, svoje znanje in lekcije, ki so jih privedle do točke kjer so, še posebej pa če z nami delijo svoja spoznanja kako premagati določene ovire v življenju. In ravno zato tako obožujem svoje delo, ker mi vsak dan, ki je že tako ali tako mističen, prinaša vedno znova nove zgodbe ljudi, ki me še dodatno bogatijo in prinašajo nova spoznanja o meni. Sicer pa sem se pred dvema letoma pogumno podal tudi v podjetniške vode in tako v sklopu dopolnilne dejavnosti ustvarjam še več takih stvari, ki me veselijo in jim z veseljem namenjam energijo, čas in trud. Moja nova strast, no, ni tako nova, je že kar dolgoletna želja, je fotografija. Leto zaprtja v času prvih dveh valov pandemije sem čas izkoristil za učenje o fotografiji. Res sem preštudiral, pogledal ogromno člankov, nasvetov in video vodičev kako začeti, na kaj biti pozoren, kako izbrati pravi kader in podobno. Poglavje o svetlobi, kako pomembna je pri sami fotografiji, subjektu in kako čim bolj izkoristiti dano svetlobo v trenutku, da ujameš popolno fotografijo me še dandanes navdušuje. In nekaj najlepšega je, ko stranke z velikim zadovoljstvom povedo kako so si sami sebi všeč na mojih fotografijah, da sem jih »zadel« se pošalijo. In pri tem čaram samo s svetlobo. A ni to hecno. Vsi smo in delamo samo s svetlobo.

Skozi leta si svoje življenjske izkušnje in razmišljanja prelil na papir. Izdal si tri knjige z naslovom Preprosto enostavno, ki bralcu skozi osebno zgodbo pomagajo pri osebni rasti. Kako so nastale knjige? Nam jih lahko na kratko predstaviš?

Ja, serija knjig Preprosto enostavno je res nastala bliskovito hitro, ker so besede kar lile iz mene. Neverjeten občutek je, ko pišeš o sebi, iz sebe in na koncu dejansko tudi za sebe. Pri pisanju nikoli ne mislim, kaj bi želel bralcu povedati oziroma dopovedati. Enostavno čutim kaj moram zapisati in vsak bo našel in obdržal točno to, kar v danem trenutku potrebuje. Knjiga prvotno, vsaj tista prva, ni bila sploh mišljena v smeri knjige za osebno rast. Nastala je kvečjemu kot moj osebni dnevnik, ki ga je potem lektorira prepoznala kot odličen učbenik življenja o Romih, skozi oči posameznika iz te skupnosti za vse tiste, ki delajo z mladimi Romi in se sami soočajo s stereotipi do Romov, pa bi jih radi premagali pa ne vedo kje začeti. Da ljudje mojo zgodbo danes dojemajo na ta način je res neopisljiv občutek. V samih knjigah z bralci delim res zelo osebne, temačne in tudi zelo barvite in vesele trenutke mojega življenja. Delim vse, za kar menim in čutim, da bi lahko pomagalo še komu prebroditi kakšen slab trenutek v dnevu, tednu, mesecu. Bolj kot sem pisal, bolj sem se počutil olajšanega, ker je tudi pisanje moja osebna terapija. Zelo nenavaden občutek je, ko nekaj zapišeš, kar si prej recimo skrival pred svetom, in v hipu postaneš svoboden okovov in verig, ki te držijo pri tleh. Ampak hkrati nekaj najlepšega. Z bralci zelo rad delim svoja spoznanja, še raje svoje intimne lekcije življenja, ki sem se jih moral naučiti. Zlepa ali zgrda. Ni druge poti, kot samo učenje, učenje in učenje. Življenje nas bo učilo tako dolgo, dokler določenih veščin ne osvojimo, saj so nujno potrebne za nadaljnjo pot. Verjamem, da je res tako. In to bralcem skozi konkretne primere iz svojega življenja skušam podati skozi besede v svojih knjigah. Je pa res, da je na nek način vsaka knjiga do sedaj bila posvečena določenim osebam, na kar me je opozorila lektorica in zelo dobra prijateljica, ki me tudi osebno zelo, zelo dobro pozna, Rahela Hojnik Kelenc. Ampak kot pravim, vsak v knjigah prepozna točno to, kar v danem trenutku potrebuje. Ona je tako prepoznala, da je druga knjiga, ki govori o hvaležnosti, posvečena babici. Spet drugi pravijo, da so se našli v tretji knjigi, ki v ospredje postavlja čustva. Me pa izredno veseli dejstvo, da so knjige, kot pravijo ostali, lahko berljive, saj se v njih dejansko pogovarjam z bralcem, kot, da klepetava na kakšni kavi.

Katera knjiga ti je predstavljala največji izziv?

Vsaka knjiga je prinesla svoje izzive. Ker verjamem, da se vse zgodi točno tako kot se mora in še pomembneje takrat, ko se mora zgoditi, zaupam, da bo na koncu vse v redu. Marsikdo bi že norel od živčnosti in nevednosti, ko teden dni pred uradno predstavitvijo v Ljubljani v rokah še vedno nimaš knjige, vendar jaz nisem bil. Zaupal sem vesolju, da bo na koncu vse v redu. In bilo je. Je pa res, da, ko sem ustvarjal naslovnico prve knjige, sem dobil preblisk, da bo to serija štirih knjig, in že takrat na hitro videl vse štiri naslovnice knjige. Trenutno pišem in dokončujem zadnjo, četrto knjigo. Vsaka ima tudi svoj podnaslov. Prva je imela Čas je za spremembe, v kateri sem pisal o trenutku, ko sem dobil največjo darilo (beri brco) življenja, da sem se spravil v akcijo in se postavil zase. Druga Hvaležen, ki govori o tem, kako so me zgodbe, lekcije drugih ljudi spomnile na to, da moram biti hvaležen, tako za dobre kakor tudi za slabe stvari v življenju. Tretja Čutim je odprla moje srce in spustila bralca še bližje, kjer sem odkrito spregovoril o svojih najbolj temačnih občutjih in trenutkih osebne rasti. Sedaj svoja zadnja poglavja piše knjiga Živim. In letos, ko sem znova doživel eno večjih prelomnic v življenju je naslov več kot primeren. Čeprav je hecno, da sem naslov knjige že izbral pred leti, tudi zadnji stavek v četrti knjigi je napisan že kar nekaj let, nevedoč, da bo prišel na plano ob pravem času v točno tem letu, ko sem doživel enega večjih padcev in hkrati vzponov v življenju.

Kdo so po tvojem mnenju bralci tvojih knjig?

Vsi. 😊 Menim, da knjiga najde bralca. Vedno. Največja potrditev za koga dejansko so knjige pa pričajo zgodbe tistih, ki so knjige prebrali. Ena takih zgodb je bila že ob izdaji prve knjige, ki je bila tudi medijsko zelo izpostavljena. Na Facebooku mi je takrat pisala ena mlada Rominja, ki je po televiziji slišala za mojo zgodbo in knjigo ter kako sem, kljub vsem izzivom in ne lahkemu življenju uspel predreti začarani krog revščine, nizke samopodobe in brezciljnosti v življenju. Prosila me je, če bi lahko dobila knjigo in z največjim veseljem sem ji knjigo tudi poslal. Tri dni zatem mi je znova pisala, da je knjigo prebrala in da je dobila toliko motivacije, da bi tudi rada spremenila svoje življenje na bolje. In še kar nekaj takih zgodb je prišlo s prvo knjigo. Po letu dni smo se na nekem dogodku pogovarjali ravno o tem, kaj knjiga pomeni ostalim in smo nekako dojeli, da mi je s knjigami uspelo nekaj, česar tudi izobraževalnem sistemu pri nas ni uspelo. Da mladi Romi samoiniciativno posežejo po moji knjigi in jo tudi preberejo. To je meni osebno ena največjih nagrad, na katerega sploh nisem računal ob pisanju knjig. Prvo knjigo, ki je bila prevedena tudi v hrvaški in madžarski jezik, so zelo toplo sprejeli tudi v tujini. Na Hrvaškem so šli še celo korak dlje in knjigo vključili v program obvezne literature za domače branje. Ko so dijaki knjigo prebrali sem bil povabljen, jih kot poseben gost obiščem na šoli. Niti v sanjah si nisem mislil kaj me tisti dan čaka na Hrvaškem. Bolj kot vse, me je skrbelo, da določenih stvari ne bom znal povedati po hrvaško ali pa kaj bom le govoril tisto uro in pol. Vendar je življenje pripravilo res posebno presenečenje. Dijaki so me enostavno zasuli z vprašanji, vse jih je zanimalo. Vse kar je bilo v knjigo in vse, česar še ni bilo. Res zelo zanimiva izkušnja, za katero sem neizmerno hvaležen še danes. Da lahko tvoje besede naredijo tak vtis na nekoga, ki te nato zaradi lastnih uspehov in vzponov ceni in še pomembneje tvoje znanje skuša uporabiti za premagovanje lastnih ovir.

Med drugim pa si tudi predavatelj, organizator in voditelj delavnic in različnih dogodkov, fotograf… Ukvarjaš se z vrsto različnih stvari. Na katero si najbolj ponosen oz. ti daje največ veselja?

Zelo zanimivo vprašanje, še bolj zanimivi občutki ob prvem delu vprašanja. Na kaj sem najbolj ponosen? Najbolj ponosen sem sam nase. Čeprav se sliši morda nekoliko sebično in egoistično ampak sem res. Tisti, ki so (ste) prebrali prve tri knjige ste dobili nek vpogled v moje dosedanje življenje, ki je prineslo zagotovo več lekcij, ovir in napotkov za premagovanje izzivov kot pa priložnosti za veselje. Zato sem ponosen nase, da sem vse to, kar mi je prineslo življenje najprej sprejel in se iz tega naučil ravno toliko, da sem določeno oviro premagal. Danes, ko se ozrem nazaj se morda res sliši preprosto enostavno, ampak vemo, da v določenem trenutku, ko mislimo, da smo obtičali, se vse zdi prej kot pa preprosto in enostavno. Ampak ja, življenje me je določenih lekcij učilo (beri: postavljale so se enake ovire) tako dolgo, dokler nisem osvojil določenega znanja in veščin, ki so me privedle do naslednje ovire in priložnosti. In ravno to je potem vse bilo »krivo«, da sem zasadil semena na tolikih področjih, na katerim sem, po mnenju okolice uspešen. Čeprav sam sebe ne dojemam kot uspešnega posameznika, kajti, ko si enkrat uspešen in na vrhu, potem to nekako pomeni, da v tej smeri ni več priložnosti za rast in širitev. Zato se vedno pošalim, da sem šele začel. Danes res počnem veliko stvari. In v vseh naštetih stvareh neizmerno uživam. Smisel življenja, kar se tiče poslovnih poti, je ravno to – se izpopolniti in delati nekaj, kar te veseli. Vem, da je vedno izzivi  najti »tisto pravo«, a vse se znova začne pri nas samih. Jaz sem si že pred leti naredil čistko v glavi kaj bi rad počel, na katerih področjih bi se rad preizkusil in nato šel ter si na omenjenih področjih začel ustvarjati priložnosti za ustvarjanje. Nekje moraš začeti. Delavnice za otroke in mladino so vedno tako polne energije in z njih odhajam bogatejši za življenjske lekcije, kako malo je potrebno za srečo. Tudi na predavanjih, bodisi o osebni rasti, življenju, knjigah, romski skupnosti, bodisi o izobraževanjih, neizmerno uživam. Zelo rad predavam, pa ne zato, da rad govorim, no tudi to je delno res, ampak zato, ker še raje delim vse kar vem in sprašujem slušatelje kako oni gledajo na določeno zadevo in se znova učim tudi sam. Tako se ljudje bogatimo, z informacijami. In ena večjih lekcij, ki sem se jih naučil tekom let na teh predavanjih, da nikoli ni neumnih vprašanj, še manj napačnih odgovorov, še posebej ko gre za nas same. Le mi poznamo našo resnico. In le mi jo lahko znamo živeti. Kot sem že omenil mi je fotografira že od nekdaj zelo pri srcu in prav vesel sem, da lahko s fotografijami nekomu polepšam dan in ovekovečim trenutek v večnosti. Tudi fotografije prinašajo svoje lekcije. Ni zgolj samo fotoaparat, studijska luč, platno, naravna kulisa ali kateri koli drugi pripomoček za lepšo sliko tisti, ki naredi izkušnjo posebno. V zadnjem letu odkar sem se začel s fotografijo tudi bolj resno ukvarjati so privrele na plan zgodbe deklet in žena, ki so fotografiranje vzele kot lastno terapijo za premagovanje osebnih ovir. Koliko žalosti, nezaupanja vase in strahu se skriva v na videz močnih romskih ženskah. Kolikor je ljudi, toliko je različnih zgodb. To vedno govorim in ravno to tudi  na fotografiranjih vedno znova potrjujem, da je temu res tako. In na koncu ni lepše potrditve od tega, da so si stranke všeč na fotografijah. Res se potrudim maksimalno. Eno uro mi vzame fotografiranje na terenu, nato pa še kar nekaj ur sedenja pred računalnikom, kjer uravnavam še svetlobo, kontrast, nianse barv, da je fotografija še bolj popolnoma. Ni lahko ujeti popolnega trenutka, a najlepši so tisti, ko se pred objektivom ljudje sprostijo in pozabijo, da jih nekdo fotografira. Ogromno je takih fotografij na katerih se ljudje smejijo in te so tiste za »na steno«, so najlepše in najbolj popolne. Tako, da ja, če strnem, vse delam z veseljem, v vsem uživam česar se lotim, ampak da človek doseže vse to je potrebno veliko časa, truda, energija in predvsem lastne volje in motivacije. Ampak se splača. Res se splača.

Kaj misliš oz. si želiš, da ti prinese leto 2022?

Leto 2022 upam, da bo leto, ki še bolj nasledilo predhodnega. Leto 2021 je bilo zame osebnostno zelo nevihtno in turbulentno. Kot pišem v četrti, zadnji knjigi Preprosto enostavno: živim, se je leto začelo z osebnim in čustvenim zlomom, z izgorelostjo. Ne samo psiha, tudi fizično telo me je ustavilo. Potreboval sem počitek in odklop od vsega. In ravno vse to, kar sem se naučil v minulih letih, desetletjih mi je pomagalo postaviti nove temelje, tam kjer so bili potrebni, zastaviti nove cilje in se odpraviti na nove poti. In to si želim za novo leto. Še več lekcij, spoznanj, še več čudovitih, sončnih ljudi, ki mi bodo stopili na pot in še več osebnega zadovoljstva, prešernih nasmehov in iskrenih drobnih trenutkov. Kot je vedno dejal moj pokojni oče »Samo da je zdravje, pa bo vse«. Prav je imel. Sebi in tebi želim samo obilico zdravja, da poslušamo svoj notranji jaz in se soočimo s strahovi in naredimo in doživimo vse tisto, za kar smo do sedaj govorili, da ni bilo časa. Vse je tako minljivo. Če je bilo zame leto 2021 leto resnice in soočanja s samim s seboj, na bo prihodnje leto sreče, veselja in ljubezni. Še več in še bolj čarobno kot sedaj. Želim si, da preprosto in enostavno živim.

Foto: Niko Karo