Tan, ge se veter špila z mehkin lijstjon lijp,
tan ge sakša ftica svojo vijžo najlepše zaspejvle,
pa tan ge po jarkaj žabe regečejo,
pa ge štrki najlepše vijže klepečejo,
tan so Žijžki.
Mala ves, malo lüdi,
zatau pa ves z velkin srcon.
Hiže okinčene z roužami…
te majo doma najlepši dijš.
Na srejdi vesi pa kapelica sv.Forjana,
šteri čuva pred ogjon strehe našij hijš.
Radi se mamo!

Takšni so Žižki v mojih očeh. Verjetno bi svojo rodno vasico nekdo, ki je Žižkanjar in živi daleč stran od Žižkov, opisal dosti bolj poetično in razlil svoja čustva , hrepenenja in domotožje čez bel papir.

Žižki, vas zavita v tihi in navidezni mir. Ko pa se ta zastor dvigne, zašumi kot v čebeljem panju. Vsak opravlja svoje opravilo, naj bo obrtnik, kmet ali delavec v tovarni, letos stari že 25 let. Pa si vedno vzamemo drug za drugega čas, se sedemo, pogovorimo… V teh pogovorih se velikokrat rojevajo izvrstne zamisli za naše akcije. Tako se rojevajo gasilski shodi, tako se rojevajo naše pesmi, plesi in igre. Vsi smo gasilci, vsi smo kulturniki, vsi smo delavci: vsak poprime kjer vidi, da se potrebuje roka, ki delo požlahtni, da pokažemo še boljše rezultate.

Ob tihem miru nedeljskih popoldnevov se iz vrtov in teras zasliši pogovor in smeh – dokaz, da so naše sosedske in sorodstvene vezi tako močne, da kljubujejo televiziji in drugim medijem, ki nas prikujejo v mehke fotelje brezdelja.

Sprehod po Žižkih skozi Žabjek, preko Kračine do Virice ne mineva v besedni tišini. »Kama ideš, kak si kaj?« in povratno »Ka te delate?« so naše vsakodnevne besede. Mogoče bodo vam izzvenele kot puhlice ali fraze, toda za nas pomenijo tudi: povezani smo, še nam je mar za sočloveka, še je srce v nas. Tako se veselimo vsakega novega rojstva, kot se žalostimo ob smrti sovaščana, ki nam jo naznani navček iz naše male kapelice.

Verjetno se redko kdo poglobi v vprašanje in reševanje le-tega: od kod ta povezanost? Razmišljam: v Žižkih smo imeli šolo, točneje imeli smo samostan s šolskimi sestrami. Na povabilo g.župnika Jožefa Klekla so leta 1920 prišle v Žižke šolske sestre. Z namenom, da bi poučevale in vzgajale mladino, prirejale gospodinjske in gospodarske tečaje, širile kulturno dejavnost, vodile pošolsko mladino…da bi naše prednike učile živeti. Naučile so jih, čeprav so bile leta 1948 po novi politični strukturi pregnane iz Žižkov. Ostal pa je njihov duh in njihova vera, ki so jo njihovi učenci uspešno prenesli na nas, poznejše rodove.

Rada imam svojo vas. Ker je edinstvena, ker nimamo stolpnic in visokih ograj, ki bi nas ločevale, naše življenje jih ne potrebuje. Ne živimo meščanskega življenja, čeprav se v globini svojih src zavedamo, da smo zato, ker živimo na obrobju Slovenije, tudi obravnavani tako – odrinjeno in vedno zadnji. Če pri pogači kaj ostane, pa jim vržimo, drobtinice! Pa smo vseeno radi doma in se vsakega Žižkanjarja, živečega onkraj naših meja razveselimo. Rada bi zaključila z mislijo nekoga, ki se petek za petkom srečen vrača v naročje Žižkov:

Tu so, moji Žižki! Kako prijetno se je vrniti v njihovo naročje, v varno domačo hišo, kjer zadiši po toplem kruhu iz kmečke peči. Doma sem, moje srce utripa v drugem tonu, moja pljuča dihajo drugačen zrak. Hvala Bogu, doma sem! Upam, da se bo tu nekoč našel zame košček raja, kjer bom razprostrla svoje korenine, službovala in srečna živela. Doma!