Objavljamo prispevek Franca Tementa, objavljen leta 1993 v Stopinjah z naslovom Šolske sestre v Žižkih.

Skoraj tri desetletja so med vaščani Žižkov živele, molile in se nesebično razdajale ukaželjni mladini redovnice – šolske sestre. Še danes se čuti njihovo delo v tej vasi, čeprav jih pomnita samo še srednja in starejša generacija. Prav bo, da se 72. obletnice njihovega prihoda v Žižke spomnijo tudi Stopinje.

Šolske sestre so prišle v Žižke 24. 2. 1920 na prošnjo upokojenega župnika Jožefa Klekla. Vodstvo samostana pri Sv. Petru v Mariboru je tega daljnega datuma poslalo v Žižke tri sestre: s. Ladislavo Pavel s Cankove (sestro dr. Avgusta Pavla), s. Petronilo Kegl od Sv. Jurija ob Ščavnici in s. Rudolfino Domanjko s Kapele. Nastanile so se v osnovno šoli v Žižkih in nemudoma začele poučevati tamkajšnjo šolsko mladino.

Vprašali bi se, kateri je bil glavni vzrok, da so poklicali ravno šolske sestre v Žižke? Po prvi svetovni vojni je v Prekmurju zelo primanjkovalo usposobljenih učiteljev. Številni madžarski učitelji so zapustili dotedanja službena mesta in odšli na madžarsko. Izpraznjenih učiteljskih mest ni bilo mogoče zapolniti v kratkem času. Poleg tega so iz srbsko-hrvatsko govorečih banovin prihajala priporočila, če ne že zahteve, naj bi tudi v Sloveniji bil učni jezik srbohrvaščina. Slovensko čuteči izobraženci (duhovniki in laiki) so se trudili, da bi se šolstvo v Prekmurju čimprej normaliziralo. Zato so bile šolske sestre toliko bolj dobrodošle.

Osnovna šola v Žižkih, pozidana leta 1906, je bila ob prihodu sester enorazrednica. Bila pa je zgrajena tako, da jo je bilo z malimi posegi mogoče preurediti v dvo- ali celo trirazrednico. To pa samo tedaj, če učitelji ne bi stanovali v šoli. Zato so sestre že kmalu po prihodu v Žižke pričele razmišljati o lastni hiši oziroma o gradnji samostana.

Željo o gradnji lastne hiše so sestre začele uresničevati leta 1928, ko so poleg šole kupile zemljišče od beltinske grofice Zichy. Kupnino šest tisoč takratnih dinarjev je sestram poklonil Matija Žižek iz Žižkov. Že naslednje leto so pričele z gradnjo samostana. Zidarska dela je prevzelzidarski mojster Matija Čurič iz Žižkov, tesarska dela Ivan Mesarič iz Lipovec, mizarska pa Jožef Doma iz Trnja. Za gradnjo samostana so sestre najele posojilo od takratne črensovske hranilnice, ki jo je ustanovil Jožef Klekl. Ves dolg so sestre z leti poravnale. Prevoze materiala so vaščani opravili sestram zastonj.

15. septembra 1929 so se sestre preselile iz šole v lastno hišo, v Samostan sester v Žižkih. Naslednje leto, 6. novembra, jim je bogojanski dekan Ivan Baša slovesno blagoslovil samostansko kapelo, posvečeno sveti Tereziji Deteta Jezusa. Poslej so imele žižkovske sestre lastno hišo, hkrati pa so bili vsi šolski prostori na voljo samo šolski dejavnosti.

Sestre v Žižkih so bile vsestransko dejavne. Poleg poučevanja šoloobveznih otrok, so prirejale še številne gospodinjsko-gospodarske tečaje. Žižkovski samostan in tamkajšnja šola sta postale žarišče kulturno prosvetne-dejavnosti, še poosebej ob dolgih zimskih večerih.

Od vsega začetka je zavzemala vodilno vlogo v šoli in samostanu zelo izobražena s. Ladislava Pavel. V tej vasi je ostala 28 let, vse do jeseni 1948, ko je nevarno zbolela. Zaradi akutnega vnetja slepiča so jo prepeljali v čakovsko bolnišnico, kjer pa je čez dva meseca umrla. Šestega decembra so jo prepeljali v Žižke. 9. dec. 1948 je črensovski župnik Ferdinand Herman opravil v samostanski kapeli za pokojno sestro Ladislavo pogrebno sveto mašo. Še isti dan je bil pogreb zaslužne redovnice in odlične pedagoginje na žižkovskem pokopališču. Pokopana je poleg sestre Igacije Prša.

Pogrebna maša za pokojno sestro Ladislavo v samostanski kapeli je bila hkrati zadnja maša v samostanu v Žižkih. Prav tiste dni je takratna tako imenovana ljudska oblast s kratkim odlokom odpravila samostan šolskih sester v Žižkih. Poverjeništvo socialnega odseka v Lendavi je prevzelo samostan in ga preimenovalo v Dom počitka. Žalostne dneve razpusta samostana so doživele: s. Gabrijela Pernat iz Cirkovec, s. Jerneja Kranjec iz Vel. Polane, s. Alfonza Gomboši iz Male Polane, s. Miroslava Ranfl in s. Evangelista Koštric. S seboj so smele vzeti samo osebno prtljago. Bile so tako rekoč na cesti. Dne 27. 12. 1948 so možje z okraja izročili črensovski cerkvi tamkajšnjo kapelsko opravo: oltar, mašna oblačila in druge kapelske predmete. Konec leta 1948 je v Žižkih prenehalo obstojati odlično versko-kulturno-prosvetno žarišče. Vaščanom je ostalo v nepozabnem spominu vzorno redovno in molitveno življenje žižkovskih sester.

Grobovi na pokopališčih najbolje odslikavajo odnos živih do pokojnih. Sredi neusmiljene suše 1992 sem se napotil na pokopališče v Žižkih, skoraj na drugi konec, v neposredno bližino grobov sestre Ladislave in sestre Ignacije. Nobena od njiju nima v Žižkih sorodnikov. In vendar raste na obeh gomilah živopisano cvetje, skrbno zalivano, da mu ne more blizu niti najbolj brezobzirna suša. To dejstvo je dovolj zgovorno, kako so vaščani Žižkov spoštovali svoje sestre in jih še spoštujejo!